Jap, resnično. Mislim, da naslov pove vse o moji osebnosti. Pa ne, da se hvalim, le povedala vam bom, kako vidim sama sebe, kako sprejemam prijatelje, ljudi okoli sebe, naravo in živalice.
Sebe vidim, kot izjemno močno punco v najlepših letih svojega življenja, ki ga uživa na polno, poskuša spoznati čimveč prijateljev, biti povsod, kjer kaj dogaja, pomagati vsakemu in narediti čimveč kar se da. Dejansko se z vsakim dnevom počutim bolj polna energije.
In ja, všeč mi je, neznansko. Zakaj sem taka? Sem že dolgo taka?
Moja osebnost se me drži kot klop, že odkar sem se rodila in tisti, ki me pozna, ve da sem dobrovoljček, vedno nasmejana, za hece, za "akcijo". Včasih me kakšna stvar tudi potre, ampak sem človek, ki raje skrije, da me nekaj boli. Raje zamižim na eno oko, spregledam napake mojih najbližjih, jih potlačim vase, pozabim, kakor da bi jim povedala kaj delajo narobe, kaj me moti in s čim so me prizadeli. Vem da to sploh ni dobro, vendar pa nekako ne morem spravit na plano kaj me moti. Zadnje čase opažam, da se trudim dosti bolj tudi v tej smeri in da se je stanje izboljšalo. Zakaj? Ker si res želim živeti, tako kot jaz hočem, ker želim biti srečna vsako sekundo svojega življenja, pa čeprav včasih res naletim na trdo oviro, ki je ne morem kar preskočit, kot preskočim tiste majhne ovire, se ne brigam za njih in šibam dalje z nasmehom na obrazu.
Že kako leto in pol, pa sem takšna, da res iskreno in s polno paro ljubim svoje življenje...težko rečem zakaj, lahko pa vam opišem izkušnjo. Kmalu bi bila ob največji dar, kar je lahko dan človeku-življenje. Kaj se je zgodilo? Kar naenkrat sem zelo hudo zbolela za pljučnico in pristala v bolnišnici. Dvajset minut razlike bi me stalo življenja. Vsaj tako so mi rekli. Vrjamem jim, saj vem kako je bil vsak izdihljaj zame mučen, kako sem v vsakem izdihljaju zajemala manj in manj zraka in kako sem se počasi dušila.
Najprej so mi otrpnile konice prstov na rokah in nogah, ker sem toliko kašljala, da niti nisem imela časa dihati in telesu nisem priskrbela dovolj kisika, počasi so živci začeli umirati...prišlo je tako daleč, da nisem čutila ne rok ne nog, nakar so me končno odpeljali v bolnišnico. Dan pred tem, je zdravnik rekel - pri 41°C vročine, da imam samo gripo, prehlad ali nekaj podobnega pač in da naj vzamem EN LEKADOL, DA BO TAKOJ BOLJE.
Jemala sem Lekadole, stanje se je dejansko le še slabšalo, jaz sem počasi izgubljala zavest. Dobro, da so me do časa odpeljali v bolnišnico, kjer sem šla takoj pod kisik, nevedoč da sploh še živim, kjer so mi takoj dali infuzijo treh vrečk krvi in ostalih tekočin, ki sem jih izgubila...pošpikali so me celo, da so v različnih žilah odvzeli primerek krvi, da so videli koliko kisika mi je še ostalo. In ker se je drug dan stanje še poslabšalo, so me slikali. V pljučih se mi je nabirala voda...voda, ki bi mi lahko v 20 minutah zalila desno pljučno krilo in jaz bi se zadušila...
potem so mi kar zavestno porinili cevko čez rebro do pljuč s katero so naredili luknjo, da se je pritisk v pljučih zmanjšal, voda pa je lahko počasi odtekala v posodico.Tako so pljuča počasi, ampak zares počasi dobivala več zraka; več vode je odteklo, več zraka sem imela. Na koncu se jo je nabralo skoraj 2litra (po 4h tednih). Bila sem vs ete tedne priklenjena na bolniški postelji, nisem mogla niti vstati, niti na stranišče, niti pod tuš. Umivali so me kot staro teto, zraven sebe sem imela vedno kisik, brez njega nisem mogla živeti. Shujšala sem dobrih 10 kilogramov in zamudila sem velikonočne praznike z mojo družino.
Od tega bo leto in pol, pa še vedno se spominjam, kot da bi bilo včeraj. Želim deliti to izkušnjo z vsemi vami, ker vem kako mi je bilo hudo in se zavedam, kakšno srečo sem imela in jo imam še zdaj. Od takrat naprej, občudujem vsak kamenček na tleh, vsak list na drevesu, vsak nasmeh, vsake oči, ker vem, da se je treba naužit vseh lepot tega sveta, uživati v vsaki sekundici tvojega življenja, povedat vsem da jih imaš rad , ker mogoče tebe ali njih jutri več ne bo in ti bo žal, da nisi imel druge priložnosti.
Ob takih izkušnjah se ti odprejo oči, popolnoma drug pogled dobiš na svet in ljudi, predvsem pa na sebe. Zdaj vem, kdo so moji pravi prijatelji, moja prava družina,tisti, ki me niso pustili na cedilu, takrat ko sem bila tako hudo bolna, tisti, ki so vsak dan sedeli ob meni in me držali za roko, čakali kdaj ozdravim in pridem domov, da bo spet bolj živahno v hiši.
Zdaj vem, da so oni tisti, ki jih ne bom nikoli pustila na cedilu, nikoli pozabila.
Ljubim življenje in vedno ostajam dobrovoljček in pozitivček! ***
